Brez skrbi, nič nimam proti morju! Le zadnja leta mi bolj ustrezajo gore. To poletje sem jo mahnila v Italijo, v Dolomite. Mislim, da sva s sabo vzela opremo za vse športe, doma so ostale le smučke, drsalke, rolerji in superge za dvoranske športe. In po hudem pregovarjanju in prostorski stiski, je počitnice doma preživela še plezalna oprema. In to kljub temu, da sem kupila nosilce za kolesa, je avto pokal po šivih. Ajej.
Lepote nepopisne, malo ljudi, vreme krasno, zrak čist, na novo asfaltirana cesta. Nič, cesta kliče! Ljubiteljem smučanja je morda znana zimska “SellaRonda”, v krog povezana smučišča med kraji okoli pogorja Sella. Midva pa sva se odločila, da jo prekolesariva.
Misijo sva začela v Colfoscu in za začetek grizla klanec do passo Gardene (2136), se spustila v dolino proti Val Gardeni, in ponovno grizla na passo Sella (2240). Sledil je spust ter tretji vzpon na passo Pordoi (2239). Nepozaben spust v vasico Arrabo in še zadnji, četrti klanec, passo Campolongo (1850, ki sva ga napadala že prejšnje dni podobno kot Passo Gardeno po dežju).
Kratka statistika:
* 4 prelazi, skupaj 1.626 višinskih metrov (beri, kolesarjenja v klanec – in na srečo skoraj ravno toliko tudi mega spustov),
* 53 prevoženih km,
* slabe 4h (skupaj z ustavljanjem, dotočitvijo in odtočitvijo vode, fotkanjem, opazovanjem lepot),
* povprečen srčni utrip 144, maksimalen 168 (najbrž pri spustu, ko je “letelo”, hihi),
* užitki – nemerljivi, nadpovprečni!
Res je bilo super! Tisti rek “Vsi na kolo za zdravo telo!” kar drži. In tudi, če se vrtiš v krogu, ni vedno nujno slabo. 🙂
Pa ti? Kolesariš?
Vse lepo, Hana
Sorry, the comment form is closed at this time.