Poletje v hribih je res čarobno! Toliko stvari lahko počneš! Hodiš, tečeš, kolesariš (cestno ali gorsko), plezaš, skačeš s padalom (no, to me ne zanima!) … In potem se lahko zlekneš na travo, bereš knjigo ali pa le opazuješ oblake, kako lenobno polzijo čez nebo.
Tokratni blogec je na temo hoje. En dan sva jo mahnila peš iz Colfosca proti passo Gardeni. Po eni strani “doline” navzgor in po drugi navzdol. Res lepih 15 km, ne preveč napornih, a vseeno čudovitih.
Včasih me kdo vpraša, zakaj hodim. Če mi ni dolgčas. A ni brez veze? In vsake toliko sem se potem “prisiljena” vprašat, zakaj pravzaprav rada hodim?
Ker imam čas, da v miru opazim vsako rožo, vsak oblak in se naužijem vse lepote, ki me obdaja.
Ker lahko zavijem iz poti (razen, če ni prepovedano) in si ogledam kaj, kar bi drugače zamudila.
Ker me pomirja.
Ker je super, če greš sam, v dvoje ali z družbo.
Ker krepi naš srčno-žilni sistem.
Ker super oblikuje noge in zadnjico (to sem morala poudarit, glede na trenutne svetovne trende, hehe).
In ker fotografija pove več kot 1000 besed – jih tokrat ne bom več izgubljala. Obuj gojzarje in preveri sam/a! 😉
In kam si jo ti mahnil/a nazadnje?
Vse lepo, Hana
Sorry, the comment form is closed at this time.