Od majhnega obožujem zimo in sneg. Mislim, da sem bila stara slabi dve leti, ko me je mami prvič postavila na smučke. Rumene, plastične, z nalepko, na kateri je bil simpatičen volkec Vučko (Vučko). Kasneje sem “podedovala” modre “Elanke”, nakar je Miklavž prinesel takšne nobel, bele z roza in zelenim popisom… In veselje do smučanja je iz leta v leto samo še bolj raslo.
Da o sankaških podvigih po vseh bližnjih vzpetinah raje ne razpredam! Včasih je “letelo” nevarno daleč, in smo skoraj pristali v reki spodaj. In “sosedov oči” je enkrat celo sanke privezal za avto in nas vlekel po zasneženi cesti. Če nismo našli sank, smo napihnili traktorske zračnice, ali pa vreče napolnili s slamo. Pa plastične lopatke in “krožniki”. Sploh ni bilo pomembno na kaj smo se usedli, samo da je žvižgalo okoli ušes od hitrosti. 🙂
Pa drsanje na zmrznjenem potoku. Gradnja iglujev. Ali pa samo metanje in lovljenje po snegu. Ja, naužili smo se zraka in narave in se potem ob mraku, rdečih ličk, premočenih zimskih oblačil in laaaačni do nebes, privlekli domov in padli v posteljo. Naslednji dan? Ponovi vajo!
Ja, ponovi vajo! Ne glede na leta! Ta so namreč samo v naših glavah. Če ste pozabili na vse zimske radosti, je mogoče ravno ta zima tista, ki vam ponuja, da ponovno odkrijete otroka v sebi. (Samo še na res veliko pošiljko snega moramo počakati.)
Prispevek, ki smo ga pripravili, najdeš tukaj. >>> Zimski dan
Luštno zimo, Hana
Foto: Vid Ponikvar (http://www.sportida.com/about/)
