Rada tečem. Imam obdobja, ko tečem večkrat, in obdobja, ko sploh ne. In s tem ni nič narobe.
Rada tečem sama. V miru in tišini. Da se slišim. Da slišim ptice. Da začutim veter. Da opazujem naravo. Da sem.
Vesela sem, da se je v zadnjih letih toliko ljudi lotilo teka. Nekateri skorajda z znanstvenim pristopom, drugi tako površno, da boli. Ampak to je že druga tema. In tek seveda vsi na nek način povezujemo z maratonom. Ljudje rabimo cilje, datume, odločitve, in iz tega vidika je prijava na maraton smotrna odločitev. In prijava na Maraton pozitivne psihologije? Aboslutno ja! Življenje niso samo šprinti, življenje je tudi tek na dolge proge, na katerih ne veš, kaj te čaka, ali boš zmogel, se boš lahko prilagodil, izboljšal, ali pa padel. Obležal. Se spet pobral in nadaljeval. Tudi to je življenje, ne samo ravna premica navzgor.
Zato imam rada tek. In zato sem z veseljem drugič rekla DA, ko so me prosili, če bi se udeležila tudi 2. Maratona pozitivne psihologije, ki je potekal 18. 11. 2017 v prekrasni Unionski dvorani v Mariboru.
Moji vtisi?
Priznam, te “bitke” med Mariborom in Ljubljano ne razumem popolnoma. Je res za vse kriv nogomet?!
Vsakič, ko stopim na velik oder, se za trenutek ustavim in pogledam ljudi v dvorani. Koliko krasnih, pozitivno naravnanih posameznikov, ki združeni v eni dvorani ustvarijo takšno neverjetno energijo, da tisti mali strahec, ki ti piha za ovratnik in te sprašuje, ali boš zmogel, v trenutku izgine.
In naj priznam še to, da me je malo skrbelo, kako bom sredi Maribora, s svojim priučenim ljubljanskim naglasom, ki ga težko skrijem (razen, ko po telefonu govorim z mamo, haha), preprečila, da bodo udeleženci maratona začeli zavijati z očmi, vihati nos in šepetati, oh, ti Ljubljančani.
“Lep pozdrav tudi z moje strani. Sem Hana iz Lidlove Vitalnice. In preden začnete zavijati z očmi, vam naj povem … Imam Štajerski potni list! Ampak leta Ljubljane so naredila svoje. In če vam s svojim ljubljanskim naglasom grem še vedno malo na živce, vam potem še to, da moja sestra živi v Mariboru. Lahko si predstavljate, kaj se zgodi, ko se srečaš na sredi poti pri Celju na kavi. “Zdravo! Kak si?!” in “Ej, ful dobr!”
Led prebit, in naj se telovadba z Vitalnico v živo začne. Ko vidiš nasmejane obraze, ki vestno in zbrano telovadijo s tabo, veš, da to kar delaš, to kar živiš, to kar si, lahko pomaga in koristi tudi drugim. In kljub temu, da so samota, mir in tišina včasih nujno potrebni vemo, da smo skupaj boljši, močnejši in da lažje pretečemo še tako zahteven tekaški krog življenja.
“Za konec dvignimo roke v zrak, stegujmo jih višje in višje. Predstavljajte si, da segate po zvezdah.”
Maribor, hvala za nepozabno izkušnjo!
Hana
Sorry, the comment form is closed at this time.