#TokratZmoremoDoma: FB live

Na nekatere stvari v naših življenjih lahko vplivamo, na druge pač ne. Lahko se pa znotraj svojih zmožnosti trudimo po najboljših močeh, kajne?

Če bi me prosili, da iz glave “izstrelim” tri moje najljubše misli, potem bi odgovorila tako:

1. “Česar ne poznaš, je pustolovščina.”
2. “Nič hudega, če ne moreš leteti. Teci! Če ne moreš teči, hodi. Če ne moreš hoditi, kolesari, se plazi … Počni karkoli lahko, samo premikaj se, premikaj se naprej.”
3. “Življenje se začne izven udobja našega doma.”

Če upoštevam prvo. Torej, ta čas je lahko (bil) tudi idealno obdobje, da se človek  loti se kakšnih stvari in projektov, ki te mečejo iz cone udobja. Morda ugotoviš kaj novega, kar ti postane (drugače pa vsaj to, da ti ni všeč, haha).

“Od torka naprej bo Vitalnica na FB Lidl Slovenija. V živo!” Bo. In je bila. Ni mi bilo lahko, ne samo da me je metalo iz cone udobja – krepko me je vrglo! 🙂  Ker me je skrbelo, kako bo. Katere vaje izbrati, da bodo hkrati zanimive in tudi ravno prav težke. Kako vadbo približat ljudem in jim enostavno razložiti stvari – ko pa sploh ne vidiš, kdo telovadi s tabo?! En kup vprašanj, en kup raziskovanj.

Te zanima, kaj je nastalo iz tega?

Klikni sem >>> Vadba doma

Glede druge misli. Včasih se znajdem (in najbrž nisem edina) v začaranem krogu, ki ga imenujem “Ne, ne morem, ne, ne gre, ne, ni možno.” Traja. Včasih nekaj sekund, včasih nekaj dni, kakšni izzivi tudi nekaj let. Ampak potem “splavam” in pogledam na stvari iz drugega zornega kota. “Res je, da tega ne morem, kaj pa lahko?” To je hitra pot, kako iz problema narediš izziv. Mojo glavno “pisarno” – fitnes – so zaprli. Prvič, razen tistih nekaj redkih prazničnih dni na leto, ko je moj drugi dom Sunny Studio zaprt. Ko ne morem delat. Vem, nisem edina. Marsikdo je tokrat prvič “prisilno” ostal doma. Najprej se mi je zdelo malo zabavno, počitnice pa to. Potem se ugotovila, da bodo razmere kot so očitno trajale dlje. Aha, prispevke bo treba plačati, pa najemnino in ostale stroške tudi … Najbrž vsak sam pri sebi ve, kaj vse se mu je podilo po glavi. Po nekaj dneh je iz “ne morem nič” nastalo “to pa lahko”. In skupaj z ekipo na daljavo smo začeli pisati našo prvotno #TokratZmoremo in jo nadgradili v #TokratZmoremoDoma in #PreprostoDoma . Marsičesa nismo (z)mogli, smo se pa več kot uspešno premikali naprej. 

In še zadnja, tretja misel. Tokrat obrnjena na glavo in spremenjena v “Življenje se tokrat odvija v udobju našega doma.” Situacija je prevetrila marsikatero našo vrednoto in kar kričala po spremembah. Eden izmed komentarjev, ki sem jih zasledila pod našimi FB objavami vadb, je bil nekako v smeri “Ta pa zihr ne hodi v službo”. Ne, seveda ne hodim. Ker ne morem. Ne ker nočem, ampak … Ker ne smem! Pa neizmerno rada hodim v službo (dobesedno, saj grem velikokrat peš). Obožujem tudi vse športe v naravi in tudi “premetavanje uteži” v fitnesu mi je zelo ljubo (po skoraj 20 letih se še vedno nisem naveličala in še vedno odkrivam nove poti, nove smeri in na dobri bazi raziskujem naprej). Ampak zdaj sem – doma. Najprej smo lahko hvaležni, da dom in streho nad glavo sploh imamo. Pa ne glede na to, ali je to majhna najeta garsonjera ali velika hiša. In hrana! Ja, tudi ta ni samoumevna (in wc papir tudi ne, haha). In ljudje, ki so ti ljubi pa jih kar na enkrat ne moreš več obiskati, videti, objeti.

Ampak ne glede na vse pluse in minuse, ki jih bomo iz dane situacije odnesli … verjamem, da bo kmalu vse ok. <3

Ostanimo optimistični kolikor se le da, trudimo se po svojih najboljših močeh. <3

Virtualni objem, Hana