Diham. Dihaj. Dihaš.

»Zakaj si toliko na kolesu? V fitnesu ne treniraš več?« me moji znanci zadnje čase večkrat vprašajo. Resnica vam morda ne bo všeč, in tudi to je čisto ok, verjamem, da situacije vsak od nas doživlja po svoje.

Odkar so se lani stvari spremenile in so po (pre)dolgem času spet dovolili, da so fitnes centri odprti, vse dneve – razen mislim da tritedenske izjeme – delam v maski (o tem, ali je to smiselno ali ne, ne bom razpravljala, lahko povem le, da  če imam na izbiro, da smem delati, ker nosim masko, potem to upoštevam; raje maska kot da smo spet zaprti). Včasih je to 5, včasih 10 ali več ur. Večino časa se mi rahlo vrti, boli me grlo, ker se moram dreti, da preglasim glasno glasbo v fitnesu in da me stranke sploh slišijo čez masko. Izsušena koža, razpokane ustnice, občasni izpuščaji in mozoljčki kot da sem v drugi puberteti (lahko pa da sem, ha) so stalnica. In da se tu ustavim, ne jočem, ne jamram, vem da zdaleč nisem edina v tej situaciji. Na določene stvari nimam vpliva in jih ne morem spremeniti. Sem pa začela iskala rešitve. V tem primeru predvsem zase. Ker … težko pomagaš drugim, če si sam »prazen«. Težko učiš in si zgled, če se sam počutiš kot roža, ki je že predolgo ni poškropil dež – od občasne rose se res ne da živeti.

Odpor do fitnesa kot prostora, ne do »telesnega fitnesa«.

Res rada delam v fitnesu in pomagam mojim varovancem, da postanejo boljša verzija sebe. Drugače tega ne bi mogla početi že 17 let, kajne?! Navajena sem veliko delat, tudi to mi ne predstavlja težav  (nasprotno, hvaležna sem, da lahko delam, kar obožujem). Le … Ko si toliko ur v fitnesu v maski – res nisem imela prav nobene želje, da bi po vseh teh urah potem masko snela in naredila še svoj trening. Preprosto sem imela prehud odpor. Želela sem si samo čimprej domov ali na zrak, samo zato, da sem lahko normalno zadihala.

Opazila sem, da sem, odkar toliko ur nosim masko, popolnoma spremenila način in ritem dihanja. Postalo je (pre)plitko, čudno. Zalotila sem se celo, da sem se ponoči zbudila v položaju, da sem si z roko prekrivala usta in dihala samo čez nos.

Kaj lahko naredim?!

Pogoji so kot so. Trenutni odpor, da zase treniram v fitnesu, sem rešila enostavno, začela sem trenirati doma, sama, z rekviziti in lastno težo. (In kar mi je malo smešno, ampak ti vseeno povem – če se mi ne da razmišljati, kaj bi, si na YT poiščem video. Včasih naredim Anžetov ali Urškin trening, včasih pa celo svojega, haha). In vsak dan grem nujno na zrak, vsaj za pol ure na sprehod. Potem se počutim res bistveno boljše. Predvsem sem pa po petih urah zjutraj, lažje zdržim še popoldanskih 5.

Hoja, nordijska hoja in občasen tek so mi super, ampak čutim, da moram dihati globje, na polno in to najlažje dosežem tako, da grem s kolesom v klanec. Gorsko, cestno, odvisno od vremena, volje, intuicije. Včasih res »diham kot konj« in se sama pri sebi smejim, ko me prehiti kakšen gospod z e-kolesom in »zaskrbljeno« vpraša: »Gospodična, a bo šlo?!«. »Običajno pridem do vrha, upam, da tudi danes.« (in zamolčim, da grem gor še drugič ali tretjič in to brez baterije, ha). No, včasih bi tudi komu vzela tisto baterijo iz kolesa in ga potem povabila na klepet med »grizenjem« klanca, potem bi bila najbrž oba bolj po moje – tiho (glasnega dihanja ne morem šteti kot govorjenje).

Torej vsi na kolo za zdravo telo?

Ne, nikakor (resno mislim, ker drugače bo povsod prehuda gneča J). Menim, da mora vsak odkriti, kaj njemu ta trenutek ali v tem življenjskem obdobju ustreza. Pri čem mu zaigra srce in kje si napolni baterije. Nekomu pomaga tek, drugemu joga, tretjemu ples, hoja v hribe, sprehod s kužkom …karkoli – če ne poskusiš pač ne veš, kaj ti najbolj ustreza. Če še nisi našel – išči naprej.

Namesto klasičnega zaključka bom s teboj delila nekaj mojih »običajnih hvaležnosti«, ki se mi podijo po glavi med kolesarjenjem.

• Hvaležna sem, da sem kljub celoti situaciji z večjimi in manjšimi poslovnimi prilagoditvami uspela zvoziti trenersko sezono. Ni bilo vedno lahko, sem se pa veliko naučila in na momente je bilo res celo zabavno.
• Hvaležna sem, da sem skozi vsa leta različnih treningov naredila moje telo močno – fizično in psihično, ker je oboje zelo prepleteno. Verjamem, da bi mi bilo drugače bistveno težje. Ta čuteča robustnost me drži pokonci.
• Hvaležna sem, da imam okoli sebe naravo, v katero se lahko zatečem po svež zrak, odklop od dnevnih izzivov in si tako napolnim baterije, da lažje pomagam ostalim. Če si sam prazen, težko kaj deliš.
• Hvaležna sem, da imam kolo. S kolesom v krajšem času pridem dlje in si tako razširim obzorja, »naložim nove diapozitive« prečudovitih pokrajin. Strast, ki traja do malih nog – in naj traja še naprej. Hvaležna sem tudi za vse varne vožnje – za to se vsakič, ko se vrnem domov ekstra zahvalim.
• Hvaležna sem za vse ljudi, ki jih imam v svojem življenju – tiste najbližje in tiste, s katerimi se (pre)redko vidimo, ampak imajo v mojem srcu vseeno svojo garsoniero.

Hvala tudi tebi, ki si se prebil/a do konca teh vrstic. Se vidimo, se beremo.

Objem, Hana