»Zakaj si toliko na kolesu? V fitnesu ne treniraš več?« me moji znanci zadnje čase večkrat vprašajo. Resnica vam morda ne bo všeč, in tudi to je čisto ok, verjamem, da situacije vsak od nas doživlja po svoje. Odkar so se lani stvari spremenile in so po (pre)dolgem času spet dovolili, da so fitnes centri odprti, vse dneve – razen mislim da tritedenske izjeme – delam v maski (o tem, ali je to smiselno ali ne, ne bom razpravljala, lahko povem le, da če imam na izbiro, da smem delati, ker nosim masko, potem to upoštevam; raje maska kot da smo spet zaprti). Včasih je to 5, včasih 10 ali več ur. Večino časa se mi rahlo vrti, boli me grlo, ker se moram dreti, da preglasim glasno glasbo v fitnesu in da me stranke sploh slišijo čez masko. Izsušena koža, razpokane ustnice, občasni izpuščaji in mozoljčki kot da sem v drugi puberteti (lahko pa da sem, ha) so stalnica. In da se tu ustavim, ne jočem, ne jamram, vem da zdaleč nisem edina v tej situaciji. Na določene stvari nimam vpliva in jih ne morem spremeniti. Sem pa začela iskala rešitve. V tem primeru predvsem zase. Ker … težko […]
Najbrž tudi tebe kakšen znanec ali dva že nekaj zim ves navdušeno prepričuje, da preprosto »moraš« poskusiti tudi ti, ker je super, oh in sploh. Tebe sicer mika, ampak ... V resnici ne veš kje začeti?
Od majhnega me je mama učila, naj se zahvalim. Tako tistim vsakodnevnim običajnim stvarem kot tistim velikim, ki te doletijo vsake toliko in spadajo v kategorijo »ko ti pade sekira v med«.
Nedelja. 7:45. BTC. Prazen. Takšen mi je še kar všeč. Parkiram. Dve minuti kasneje. Skačem pred vrati. Maham. Nič.
Te zanima več? Preberi celotno zgodbo.
Ta stran uporablja piškotke! V svetu športa ne sodijo ravno med zdravo prehrano, ampak ti na spletni strani niso čisto nič škodljivi. Uporabljam jih zgolj za beleženje statistike obiska. Z brskanjem soglašaš z njihovo uporabo.
Sprejmem spletne piškotke. Njam!
